Vrtec. Čakam, da se moj otrok sleče, preobuje. Pride sovrtičkar in njegova mama. Malček se že napoveduje s sočnim kašljanjem, ko stopi v prostor se pa zelen potoček pod nosom lepo vije. Vse od izvira do "morja". Na moje besede: O Jaka, si prehlajen! Se mama nasmehne in reče: Ja, ja. Malo smrkamo, malo kašljamo, amapk JAZ TO NIČ NE KOMPLICIRIRAM!
BAAAAMMMMMM!!!!!! Moj pokrov je lihkar šel na pot proti Plutonu... Bohsigavedi, če bo kdaj prišel nazaj.
Ali jaz sama kompliciram, ko so moji bolni? Menim, da ne. Jih ne dajem prisilno v posteljo, jih ne ujčkam, včasih še čaja ni vedno na razpolago. Nekaj pa vseeno naredim. Sem FER do drugih otrok. Zdi se mi osnovni bonton, ne pa kompliciranje ali ne komliciranje, da če imaš bolne otroke, jih držiš stran od drugih.
Sprašujem se, kako to, da neka zame popolnoma samoumevno stvar, drugim preprosto ni jasna. In se mi pošajna! Seveda! Imajo izkušnje prehlada, nimajo pa izkušnje, kako prehlad lahko vpliva na nekatere otroke, kaj iz tega lahko sledi.
Že z drugorojenim sinom sva zaradi bronhiolitisa bila v bolnici. Čez noč. Nič posebnega, se je hitro pozdravil. Drugi otrok, druga zgodba. Četrtorojeni. Bratci in sestra so samo malo smrkali. V nekaj dneh se je tudi njemu nosek zamašil. 1, 2, 3 se je v pljučih že začelo piskanje. Dan kasneje smo že videli, kako otrok težko diha. Kako komaj pije, čeprav je star šele tri mesece. Še čez dva dni ni bilo druge... Otrok je nehal piti, potrebna je hospitalizacija.
Seveda, sledi tisto, kar nobenemu otroku ne privoščiš... Vstavljanje kanala. Ni in ni imel primernih žil. Ko je bil otrok že čisto fertig, so se odločili, da mu pač infuzijo naštimajo v glavico. Inhalacije na tri ure. Aspirirali so mu sluz čez nos vse tja dol do grla, ker je bil tako zabasan s sluzjo. Sicer pa z nova in z nova izpiranje noska s fiziološko. Nič ni pomagalo. Sledila ja fizioterapija, klofanje, aparatek, ki je otroka celega prerukal. Od vsega tega, vnetja ušesa. Gnoj se je iztekal v potokih. Sledilo je izsesavanje le tega. Tam sem prvič otroka dobila nazaj tako izmučenega, da mi je ležal v naročju kot lutka. Dobesedno. Nobenega uda ni več držal sam. Glavica, rokice, nogice, vse mu je viselo in samo še tiho hlipal je. Nič več jokal.
Vnetje ušes se je ponovilo še dvakrat. Ni bilo jasno, ali je kaj vplivalo na sluh ali ne. Pljuča niso bila čista 6 mesecev! Skoz smo bili pri pediatrju, skoz štetje dihanja, skoz na meji s kisikom!
In naš scenarij niti ni najhujši. So veliko hujši primeri. Zaradi vsega tega vem, da se bolnih, malo ali malo bolj prehlajenih otrok ne vozi med druge otroke! Tudi če se samo večji nalezejo, le ti to lahko prenesejo na mlajše.
Pri nas še to pomeni, da obstaja možnost, da prehlad preskoči na mamo. Mama, invalidka, od kapi močno prizadeti tudi center za izkašljevanje itd. Zanjo je vsak prehlad lahko izredno naporen. Ker sama ne more prav dobro uporabljati rok, je brisanje nosu skoraj nemogoč. Torej vse revi teče... Ko gre na pljuča se težko odkašljuje. Sledi tudi pri njej fizioterapija, ki jo plačujemo sami, da lahko vsaj malo spravi sluz iz sebe in lahko vsaj malo zadiha, ker tudi njej, ob zabasanih pljučih zmanjkuje zraka. Skoraj vedno sledi antibiotik. In vedno ob antibiotiku driska... Mama pa v plenicah. O radosti čiščenja ritke odraslih osebah pri driskah ne bom, bom pa o razjedah, ki se ob tem pojavijo.... Tudi če takoj previješ, se je temu zelo težko izogniti. Kaj sama ob vsem tem preživlja, si ne morem misliti, pravgotovo ni fajn imeti zabasan nos ali skoz potok, ki ti teče iz nosu; komaj dihati in imeti skoz občutek, da te duši, komaj se izkašljevati, v plenici pa poplave, ob tem pa vse v krvavih razjedah.
Pa ne samo prehladi... Kako se meni svet ruši ob trebušnih virozah... Ne samo, da seveda nič ni apetitlih, ko otrok pobruha pol hiše. Tukaj je spet največji problem v mami. Mislim, da sem zgoraj že lepo opisala in vsakemu tudi toliko domišljija dela, da si zna predstavljati, kaj to pomeni skrbeti za človeka v plenicah, kadar ima le ta drisko. Ko sem sama prevzela skrb za mamo in se nam je prvič pojavila trebušna viroza, sem celo noč prebedela in jokala.
Zadnja trebušna viroza mi je ostala še v prav posebej bednem spominu. Jaz v porodnišnici. Z visokim krvim tlakom. Nismo vedeli, kdaj bo potrebno sprožiti porod. Doma pa trebušna viroza. Mož že izčrpan od službe, kjer je bila gužva, obiskov pri meni in skrb za pet otrok je imel to čast, da je še sam skrbel za vse, ko so otroci bruhali. Ponoči prebrisal celo stopnišče, bedel nad otrokom, ko nismo vedeli, ali bo zvozil ali bo dehidracija prehuda. Jaz v porodnišnici sprejemala vedno nove informacije, kdo vse je že zbolel. Strah, da bom sama zbolela, zdaj, ko sem bila tik pred porodom. Potem je prišel dan poroda, mož zbolel. Sva se pač na "daleč" gledala. Ob bruhanju novorojenčka znova in znova strah, kaj, če se je nalezel... Kaj, če bo potrebna infuzija. Potem nova informacija, mama zbolela. Gospe, ki je prevzela skrb za mamo ob moji odsotnosti sem še rekla, naj se dobro zaščiti... Naslednji dan že klic, tudi gospa je zbolela. Jaz v porodnišnici z novorojenčkom iskala zamenjavo. Naslednji korak, odhod domov. Iti domov, raje prositi, da še kakšen dan počakam v porodnišnici. z možem nisva vedela kako prav ravnati, kaj storiti. Čeprav smo vse razkužili, ob kupu zapletov pred, med in po porodu sem doma še sama zbolela. Dober teden po porodu sem bila zvesta školjki, pri otroku pa strogo z masko.
In še ne bom nehala razpredati. Vsi, ki nimamo varstva v hiši in vedno pri roki vemo, kako je to, če zboliš. Ker ne samo, da otroci zbolijo, ampak kar nekaj možnosti je tudi, da sama pokasiram viruse. Če otroci lahko odležijo svoj čas, to malo drugače zgleda, če kot mama zboliš. Če si lahko še na nogah, boš na nogah. Obveznosti tečejo dalje, za otroke je potrebno poskrbeti, če tudi "nisi ta prava" ali tudi če si resnično bolna in vidiš le posteljo. Včasih imaš varstvo, pogosto pa je potrebno zobe stisniti in iti naprej.
Da ne bo pomote, se čisto zavedam, da otroci zbolijo. Prehladi, trebušne viroze itd. pridejo tako ali tako. Moti me samo ta odnos ne-kompliciram-mamic, ki ne pomislijo, da njihovi otroci širijo viroze vse naokorg. Vem, pogosto je težko za mamice, ki so v službi, ko ne more kar tako dobiti bolniške. Se zavedam, da tudi njim ni lahko, ko morajo bolnega otroka peljati v vrtec in včasih ne gre drugače, kot da otroka kljub vsemu daš v vrtec. Nekaj drugega pa je, ko se preprosto odrasla ženska požvižga na druge in svoje otroke veselo druži z drugimi. Da bi vsaj malo razmišljala in rekla: Glej, mi smo bolni, kašljamo, kihamo, bruhamo, driskamo. Sami se odločite, ali želite našo družbo ali ne.
Ne, pri teh ne-kompliciram-mamic obstaja samo to, da so one flegma, skulirane, ostale pa komplikatorke, ki svoje otroke zavijamo v vato.
In ob tem rada zapišem: Obožujem vato in rada kompliciram!
BAAAAMMMMMM!!!!!! Moj pokrov je lihkar šel na pot proti Plutonu... Bohsigavedi, če bo kdaj prišel nazaj.
Ali jaz sama kompliciram, ko so moji bolni? Menim, da ne. Jih ne dajem prisilno v posteljo, jih ne ujčkam, včasih še čaja ni vedno na razpolago. Nekaj pa vseeno naredim. Sem FER do drugih otrok. Zdi se mi osnovni bonton, ne pa kompliciranje ali ne komliciranje, da če imaš bolne otroke, jih držiš stran od drugih.
Sprašujem se, kako to, da neka zame popolnoma samoumevno stvar, drugim preprosto ni jasna. In se mi pošajna! Seveda! Imajo izkušnje prehlada, nimajo pa izkušnje, kako prehlad lahko vpliva na nekatere otroke, kaj iz tega lahko sledi.
Že z drugorojenim sinom sva zaradi bronhiolitisa bila v bolnici. Čez noč. Nič posebnega, se je hitro pozdravil. Drugi otrok, druga zgodba. Četrtorojeni. Bratci in sestra so samo malo smrkali. V nekaj dneh se je tudi njemu nosek zamašil. 1, 2, 3 se je v pljučih že začelo piskanje. Dan kasneje smo že videli, kako otrok težko diha. Kako komaj pije, čeprav je star šele tri mesece. Še čez dva dni ni bilo druge... Otrok je nehal piti, potrebna je hospitalizacija.
Seveda, sledi tisto, kar nobenemu otroku ne privoščiš... Vstavljanje kanala. Ni in ni imel primernih žil. Ko je bil otrok že čisto fertig, so se odločili, da mu pač infuzijo naštimajo v glavico. Inhalacije na tri ure. Aspirirali so mu sluz čez nos vse tja dol do grla, ker je bil tako zabasan s sluzjo. Sicer pa z nova in z nova izpiranje noska s fiziološko. Nič ni pomagalo. Sledila ja fizioterapija, klofanje, aparatek, ki je otroka celega prerukal. Od vsega tega, vnetja ušesa. Gnoj se je iztekal v potokih. Sledilo je izsesavanje le tega. Tam sem prvič otroka dobila nazaj tako izmučenega, da mi je ležal v naročju kot lutka. Dobesedno. Nobenega uda ni več držal sam. Glavica, rokice, nogice, vse mu je viselo in samo še tiho hlipal je. Nič več jokal.
Vnetje ušes se je ponovilo še dvakrat. Ni bilo jasno, ali je kaj vplivalo na sluh ali ne. Pljuča niso bila čista 6 mesecev! Skoz smo bili pri pediatrju, skoz štetje dihanja, skoz na meji s kisikom!
In naš scenarij niti ni najhujši. So veliko hujši primeri. Zaradi vsega tega vem, da se bolnih, malo ali malo bolj prehlajenih otrok ne vozi med druge otroke! Tudi če se samo večji nalezejo, le ti to lahko prenesejo na mlajše.
Pri nas še to pomeni, da obstaja možnost, da prehlad preskoči na mamo. Mama, invalidka, od kapi močno prizadeti tudi center za izkašljevanje itd. Zanjo je vsak prehlad lahko izredno naporen. Ker sama ne more prav dobro uporabljati rok, je brisanje nosu skoraj nemogoč. Torej vse revi teče... Ko gre na pljuča se težko odkašljuje. Sledi tudi pri njej fizioterapija, ki jo plačujemo sami, da lahko vsaj malo spravi sluz iz sebe in lahko vsaj malo zadiha, ker tudi njej, ob zabasanih pljučih zmanjkuje zraka. Skoraj vedno sledi antibiotik. In vedno ob antibiotiku driska... Mama pa v plenicah. O radosti čiščenja ritke odraslih osebah pri driskah ne bom, bom pa o razjedah, ki se ob tem pojavijo.... Tudi če takoj previješ, se je temu zelo težko izogniti. Kaj sama ob vsem tem preživlja, si ne morem misliti, pravgotovo ni fajn imeti zabasan nos ali skoz potok, ki ti teče iz nosu; komaj dihati in imeti skoz občutek, da te duši, komaj se izkašljevati, v plenici pa poplave, ob tem pa vse v krvavih razjedah.
Pa ne samo prehladi... Kako se meni svet ruši ob trebušnih virozah... Ne samo, da seveda nič ni apetitlih, ko otrok pobruha pol hiše. Tukaj je spet največji problem v mami. Mislim, da sem zgoraj že lepo opisala in vsakemu tudi toliko domišljija dela, da si zna predstavljati, kaj to pomeni skrbeti za človeka v plenicah, kadar ima le ta drisko. Ko sem sama prevzela skrb za mamo in se nam je prvič pojavila trebušna viroza, sem celo noč prebedela in jokala.
Zadnja trebušna viroza mi je ostala še v prav posebej bednem spominu. Jaz v porodnišnici. Z visokim krvim tlakom. Nismo vedeli, kdaj bo potrebno sprožiti porod. Doma pa trebušna viroza. Mož že izčrpan od službe, kjer je bila gužva, obiskov pri meni in skrb za pet otrok je imel to čast, da je še sam skrbel za vse, ko so otroci bruhali. Ponoči prebrisal celo stopnišče, bedel nad otrokom, ko nismo vedeli, ali bo zvozil ali bo dehidracija prehuda. Jaz v porodnišnici sprejemala vedno nove informacije, kdo vse je že zbolel. Strah, da bom sama zbolela, zdaj, ko sem bila tik pred porodom. Potem je prišel dan poroda, mož zbolel. Sva se pač na "daleč" gledala. Ob bruhanju novorojenčka znova in znova strah, kaj, če se je nalezel... Kaj, če bo potrebna infuzija. Potem nova informacija, mama zbolela. Gospe, ki je prevzela skrb za mamo ob moji odsotnosti sem še rekla, naj se dobro zaščiti... Naslednji dan že klic, tudi gospa je zbolela. Jaz v porodnišnici z novorojenčkom iskala zamenjavo. Naslednji korak, odhod domov. Iti domov, raje prositi, da še kakšen dan počakam v porodnišnici. z možem nisva vedela kako prav ravnati, kaj storiti. Čeprav smo vse razkužili, ob kupu zapletov pred, med in po porodu sem doma še sama zbolela. Dober teden po porodu sem bila zvesta školjki, pri otroku pa strogo z masko.
In še ne bom nehala razpredati. Vsi, ki nimamo varstva v hiši in vedno pri roki vemo, kako je to, če zboliš. Ker ne samo, da otroci zbolijo, ampak kar nekaj možnosti je tudi, da sama pokasiram viruse. Če otroci lahko odležijo svoj čas, to malo drugače zgleda, če kot mama zboliš. Če si lahko še na nogah, boš na nogah. Obveznosti tečejo dalje, za otroke je potrebno poskrbeti, če tudi "nisi ta prava" ali tudi če si resnično bolna in vidiš le posteljo. Včasih imaš varstvo, pogosto pa je potrebno zobe stisniti in iti naprej.
Da ne bo pomote, se čisto zavedam, da otroci zbolijo. Prehladi, trebušne viroze itd. pridejo tako ali tako. Moti me samo ta odnos ne-kompliciram-mamic, ki ne pomislijo, da njihovi otroci širijo viroze vse naokorg. Vem, pogosto je težko za mamice, ki so v službi, ko ne more kar tako dobiti bolniške. Se zavedam, da tudi njim ni lahko, ko morajo bolnega otroka peljati v vrtec in včasih ne gre drugače, kot da otroka kljub vsemu daš v vrtec. Nekaj drugega pa je, ko se preprosto odrasla ženska požvižga na druge in svoje otroke veselo druži z drugimi. Da bi vsaj malo razmišljala in rekla: Glej, mi smo bolni, kašljamo, kihamo, bruhamo, driskamo. Sami se odločite, ali želite našo družbo ali ne.
Ne, pri teh ne-kompliciram-mamic obstaja samo to, da so one flegma, skulirane, ostale pa komplikatorke, ki svoje otroke zavijamo v vato.
In ob tem rada zapišem: Obožujem vato in rada kompliciram!
Komentarji
Objavite komentar